Prvega ne pozabiš

Slavno beneško letališče (ki si je ime izposodilo po še bolj slavnem Benečanu Marku Polu) me je po 2 in pol evrih za vozovnico od železniške postaje pričakalo v soncu. Dasiravno je na poti mogoče (nadebudnemu) potniku izvedeti, da si ime sposojajo tudi razni kampi, gostilne, prodajalne bižuterije in podobno. Hja, ime pač vleče. Če si Marko Polo, si velik. Tako ali drugače. (Velik v neizvirnosti samo za primer.) Od tam skok do Zuricha in še en do New Yorka. Velik skok za letalo, še večji skok zame. Kaj pričakovati od mesta, ki že samo po sebi obiskovalca nagovarja s svojim slovesom? Mesto, ki nikoli ne spi? No, po skoraj dnevu in pol brez dejanskega spanca zase ne zmorem trditi, da bom zdržal brez spanca naslednjih 14 dni. (15-minutnega dremeža ne morem šteti za spanec, z roko zvito pod glavo in stalnim ropotom naokrog, ki ga je zmotilo - roko na srce prijazno – vprašanje stevarda, če bi želel morda malo kave? Ha, ne me hecat. A mogoče ne poskušam zaspat tukej? Mogoče pa mi slina teče iz ust zaradi splošne zabave.) Če skušam umiriti sarkastični ton, ki mi ob trenutkih resne utrujenosti rad udari na plano, lahko rečem, da je minil polet brez večjih pretresov. Pa tudi samo preverjanje na ameriških tleh. Edino kar me je zmotilo, je bilo začudenje, ki ga je pokazala pristojna oseba, na moje vprašanje, zakaj me mora slikati, ko pa je v čipu mojega novega potnega lista že fotografija mojega obraza, ki naj bi (po mojih informacijah) nadomestila obvezno fotografiranje ob prihodu v Združene države.
- Kakšen čip? Js ne vidim nobenega čipa.
- Rekli so, da so dali notri čip. Pa še drobna ikona na prvi strani potnega lista kaže tako.
- Ne verjemite vsemu, kar vam rečejo.
- No, to si bom pa zapomnil. Verjetno govorite iz lastnih izkušenj.

Čip gor ali dol (mogoče so ga pa res pozabili dati notri, baje imajo s temi novimi potnimi listi nekakšne težave), vstopu je sledilo čakanje na svojega sopopotnika, ki me je pričakoval na napačnem terminalu (v dobri veri, da letim z Iberio, kar sem v dobri veri tudi sam trdil še do pred dvema dnevoma). Mishap pač.

Po ugotovitvi, da mi gsm začuda dela tudi pod okriljem ameriških ponudnikov, sva uspela uskladiti svoje vedenje o položajih drug drugega in se dogovoriti, kdo naj počaka koga.

Morda bi lahko pripisali moji utrujenosti ali pač nerodnosti, da sem izdvojil malodane (v tistih ključnih trenutkih pa prav gotovo) najpomembnejši del svojega kovčka – izvlečni del držala, ki omogoča, da uporabniku kovčka ni treba nositi naokrog, temveč ga le vleče za seboj. Po enem zamujenem air-vlakcu in nekoliko umazanih rokah mi je bilo spoznati, da tistih žic pa res nikamor ne morem stlačiti in da bo treba kovček nositi naokrog. Kljub žuljem, ki so se Nejcu naredili po tridnevnem celodnevnem sprehajanju med nebotičniki, se je prijazno ponudil, da ga prenaša kot ne ravno majhnega otroka. Vse, da le ne bom tečen. Kar je pa spet bilo težko. Ura v glavi se je bližala polnoči, zunaj pa še sonce. Razlog za veselje, če bi bil normalno naspan. Nato pa sva pohitela v najbolj naspidiran del mesta, kjer vse utripa od reklam in gužva po pločnikih, na eno uho se ti dve črnki dereta, da lahko že en tvoj podarjen peni pomaga brezdomcem, na drugo poslušaš bolj ali manj ubrane tone trobilnega kvinteta, ki žgejo hitri jazz, rešil me je šele mcdonalds, kjer pa je zaradi politike, da ne sprejemajo bankovcev, večjih od 50$, častil Nejc. Če bi bil sam, bi ostal lačen. Svoboda pa taka.

Hostel je bil en prestop in tri postaje podzemne naprej. Sicer neurejen, a še vedno dovolj domač, da ti za znižano ceno dovolijo prespati v tv sobi s kavči. Le-ti še niso preizkušeni, a se mi zdi, da oni niso edini, ki komaj čakajo, da se zavijem v rjuhe in padem po dolgem in počez kamor pač že padem in se zbudim, ko se mi bo pač zahotelo. Ljudi, ki imajo težave zaradi prestopa časovnih pasov, se pač ne budi... Ali pač? Kdo si upa?

p.s. Počekirajte še Nejčev blog.