Spet fotografije!

Že včeraj sva se danes namenila odpravit na zajtrk v White Castle (ki je še ena različica McDonaldsa), kjer pa imajo baje najboljše hamburgerje. Hamburgerčke pravzaprav. Obstajajo priporočljivi meniji za dve (lačni) osebi, kjer dobiš v paketu kar 10 hamburgerčkov. Glede na njihovo velikost pa zaužitje v celoti seveda ni vprašljivo. Dvakrat ugrizneš in sežeš po naslednjem (ko jih še imaš kaj).

Po Harlemu je potekala (miroljubna) parada v afro-ameriškem slogu, vendar naju je še pred začetkom odvleklo drugam. Do še enega znamenitega nebotičnika Flatiron, ki v svoji značilni trikotni pozi bedi nad Madison Square Gardenom. (spodaj so moje roke, ki so držale fotoaparat)

Parkec nudi zatočišče (ne tako malim kot pri nas) veveričkam, ki izza ograje veselo prosijo za hrano. Pot naju je odnesla v največjo prodajalno knjig, kar sem jih kdaj obiskal. Njihova samohvala gre v prevodu takole: »Imamo 18milj knjig.« Na prvi pogled sicer ne izgleda tako, toda 4 nadstropja polic, ki so organizirane v minilabirinte, bi v izmeri bržkone potrdila njihov sloves. Seveda nama je bilo v veselje brskati po knjigah in ugotavljati, katere izmed njih bodo morda nekoč ugledale tudi luč slovenskega prevoda. Zatem je sledil še obisk nekaterih točk v downtownu, katerih fotografiranje nama je bilo ob prejšnjem obisku oteženo zaradi okoliščin, s katerimi si, dragi bralec bloga, prav gotovo seznanjen, zato bi bilo vsakršno ponavljanje odveč. Predvsem pa sva ugotovila, da naju nočno življenje pusti preveč izčrpana, zato sva mu vsaj začasno odrekla pozornost in se prej odpravila proti hostlu.

Mimogrede: medtem ko pišem tole, sem še prebral, da komisija za študijske zadeve ni odobrila moje prošnje za predčasno opravljanje izpitov. Rezultatov za izpit, ki sem ga delal pred devetimi(!) dnevi, pa še vedno ni... Toliko o našem faksu. Poprava: po enem klicu na faks se je nekakšno kolesje le zganilo in rezultati so se čudežno pojavili na internetu. Za vse zainteresirane - dobil sem 9.

:)

Grrrrr, vsake toliko se povežem z internetom, da vidim, ali so rezultati za izpit, ki sem ga šel delat dan pred odhodom, že objavljeni (Nejc pravi, da se povezujem pogosto kot ena kura in da mi bo naslednjič dovolil, da pogledam šele v ponedeljek, ker se vedno živciram zraven in klejem, češ da če pa profesor šestih pol ne more prebrat v enem tednu, potem pa je res nekaj narobe na našem faksu).

Dobro, boljša novica je ta, da sva si v hostlu izposodila polnilec za baterije in dobila zraven še dve bateriji, tako da sva morala dokupiti le dve. Skozi okno izgleda dan preeeekrasen. Odličen za narest še kakšno kul fotografijo. Šibama ven in napišem blog zvečer, oki?

Muzeji (ne še)

Danes ponoči, ko sva prišla v hostel, sem z grozo ugotovil, da so nama med polnjenjem baterij ukradli polnilec z baterijami vred, kar bo vsaj rahlo otežilo najino fotografiranje. Če je zjutraj sijal še žarek upanja, da se je kdo zmotil in pomotoma vzel polnilec (yeah, right) ali pa da so ga pospravili ljudje iz hostla zaradi nama neznanega pravila, je ta žarek tekom dneva dokončno ugasnil. Dokler ne rešiva situacije, bo slikovni material na blogu žal trpel.

Sicer pa se danes namenila v Museum of Natural History, ki gosti skelete dinozavrov in podobno (kjer sva ugotavljala, ali je tukaj mogoče delal Ross iz Prijateljev), vendar sva žal prišla prepozno, tako da se za eno uro ni splačalo iti notri. Baje je odprt ob vikendih dlje, tako da bova izkoristila priložnost takrat. Podobno je bilo v Metropolitan Museum of Art ali na kratko Met-u, kjer zanimivo nimajo vstopnin per se, ampak zbirajo donacije in je od vsakega obiskovalca posebej odvisno, koliko je pripravljen plačati za vstop (načeloma te pa, mislim da brez plačanega vsaj enega dolarja ne spustijo notri). Zaradi ogromnosti tega muzeja sva ugotovila, da je prav tako bolje, da ga užijeva enkrat, ko naju ne bodo podili ven. Zavila sva torej v trgovinico, kjer prodajajo malo morje knjig o umetnosti, pa tudi umetnine same (najdražja, ki sva jo videla, je bil kipec iz obdobja Egipta za 6000$), posterje, šalčke in podobno. Potem sva se usedla še malo na podzemno in odpeketala nasproti kakšnim kulskim frizerjem, ker je Nejc ugotovil, da so njegovi lasje odločno predolgi za dobro počutje samega sebe. Počasi sva hodila, ker so naju bolele noge, zdaj pa sva spet v hostlu. Čas v New Yorku teče (pre)hitro. Malo se obrneš naokrog in že je ura polnoči...

Empire State Building

Empire State Building je strašno monumentalna zgradba, ko prideš do nje. V resnici se mi je zvrtelo, ko sem pogledal navzgor. Kljub svoji višini pa se, ko se sprehajaš po ulicah, bolj poredko spogleduje s teboj. Zato pa je tudi učinek njene »visokosti« toliko večji, ko se ji približaš izza vogala.

Kakorkoli že, situacija z razgledno točko, s katere sva nameravala slikati podolgem in počez, je imela drobno napako. Baterije so se tik pred tem izpraznile. Dilema iti ali ne iti. Iti, sva se vendarle odločila in (s pomočjo starega trika) baterije segrevati v rokah pred vsako fotko.

Ameriški skrbi, da bi šlo kaj narobe in bi izgubili še kakšen nebotičnik, je pripisati strog varnostni postopek. Dejansko niti na letališču niso zahtevali, naj prižgem računalnik, češ da bi lahko bil le varka za bogvekak peklenski stroj. Dobro, saj gre konec koncev tudi za mojo varnost, sem vzdihnil sam pri sebi. Sledilo je nekaj izenačevanja pritiska do 86. nadstropja, nato pa razgled o maj gaaad!! Štiri strani, vsaka s svojimi posebnostmi. Vidljivost je bila odlična, hkrati pa sem imel Nejca za osebnega vodiča. Tip je neverjeten. Hodeča baza podatkov o nebotičnikih, kako se jim reče, koliko so visoki, kje se nahajajo in kako se da priti do njih. On je bil v New Yorku, še preden je tja prišel. Cel Manhattan ima v malem prstu, kar se tiče nebotičnikov, mostov, predelov mesta in podobno.

- Kateri je najnovejši nebotičnik?

- Tistile tamle, pa veš, da je ful ekološki, saj sam reciklira vodo, ima veliko sončnih celic, tako da »uvaža« le četrtino električne energije, ki jo porabi.

Aha, uspelo nama je poslikati tudi nekaj fotk, preden so baterije dokončno in brezpogojno mrknile.

Spet na trdnih tleh sva šla jest v Burger Kinga. Slabši in mastnejši okus od nam bolj znanega McDonaldsa. Hkrati pa dajo notri surovo čebulo, ki ima zelo enkraten vpliv na sogovorca, s katerim želiš izmenjati kakšno besedo.

Kasneje sva šla obiskat klub, v katerem sta se predstavila dva mladeniča z bandom, na začetku svoje pevske (soul) kariere, ki pa ju imajo kritiki v čislih. Band je raztural, pevca mogoče malo manj, a še vedno dovolj dobro. Kasneje sva šla še malo naokrog, spat šla spet pozno. Ampak tega sva zdaj že navajena...

BINGO!

No, še en zanimiv dan je bil včeraj. Pričakal naju je Central park – največji park v mestu, ki s svojo značilno pravokotno obliko posega v načrt mesta.

Obstajajo celo vodiči po njem, ker je tako gromozansko velik. Eno neizpodbitnih dejstev je, da je tukaj VSE veliko. In zaradi tega, se Njujorčani tudi počutijo nekoliko večvredne. Sploh v določenih delih mesta, kjer živijo bogatejši, je čutiti snobizem kar v zraku. Central Park ima svoje jezero, iz katerega je veličasten razgled na Upper East Side. Po Central parku je sledil srednji del mesta, kjer je največ nebotičnikov, med drugim tudi slavni Empire State Building, katerega obisk načrtujeva danes. Po popiti kavici v nebotičniku, ki si ga lasti ponosni mož Melanije Knavs Trump, sva ugotovila, da so žulji na Nejčevih nogah preveliki, da bi nadaljevala pot, zato sva se odločila, da jih malo odpočijeva in sledil je spet izlet v hostel. Aha, že prej dopoldne sva zamenjala hostel, trenutni je v Harlemu, predelu, ki je znano po gostoti črnskega prebivalstva – in dejansko težko srečaš koga svetlejše polti – razen v hostlu, seve. Spima v 10 posteljni sobi. Zvečer sva razširila svoja poznanstva in se udeležila hecnega Binga. Torej le ni samo za upokojence. Ljudje so veselo vzklikali ob svojih srečnih številkah in napetost se je stopnjevala vse do konca, ko so podelili jackpot – celih 92$. Mimogrede: dobila ga je punca pri naši mizi, ki je bila tako vesela, da je odplesala mini striptiz ob prejemu nagrade (roko na srce – niti ni bila več tako trezna).

Končali smo v klubu, noč je bila pozna, ko sva prišla domov (tudi ali pa predvsem zaradi dejstva, da Harlem nima dobrih podzemnih povezav s spodnjim delom mesta, ponoči pa to postane še kako očitno, saj je ob prestopih treba čakati na vedno nove vlakce). Nemalo sva se začudila, ko sva prispela, saj je v Nejčevi postelji spala neka punca in nisva vedela točno kako in kaj. Ampak je bila prosta ena druga in bilo je jasno, da je zgrešila posteljo. Ni bilo dolgo in že sva veselo drnjohala.

Na dan z nasveti

Včeraj, ko sem prišel v NYC me je čakalo začetno spoznavanje s tem velikim mestom. Žal moja utrujenost ni dopuščala več kot 2 uri sprehajanja.

Danes je bilo drugače. Ob 11h sva se z Nejcem spočita in pozajtrkovana spravila na obhod. Načrt: s trajektom do staten islanda, da opravima ogled njujorškega skylina od daleč, nato sprehod po downtownu, kjer sta nekoč stala dvojčka. Kasneje še nekaj sprehajanja do znamenitosti v Greenwich Villageu, West Villageu in Chelsea, nato do hostla.

Nasvet št. 1: Če ti čuden starec, ki na podzemni postaji prodaja astre, gerbere in fuksije, pove, kam moraš iti, da boš prišel prav na postajo, potem ko se obrneš (ker si ugotovil, da postaja sploh ni prava) in ga srečaš, ga poslušaj ubogljivo, ne daj se svoji pameti zavesti, sicer boš moral čakati 18 minut, da boš lahko znova uporabil svojo tedensko karto za metro. Ampak si pa lahko tačas privoščiš ledeno kavo za dobro jutro in počakaš na naslednji postaji na vlak ali se pač sprehodiš do želenega cilja. Kaj pa potem, če so tvoje noge žuljave!

Nasvet št. 2: Če na pretvorniku voltaže, ki si ga kupil v lokalni trgovini, piše, da zmore le 50 vatov, priklopi nanj le toliko močno napravo, ali pa se ti bo segrel toliko, da se bo moč opeči, ko ga boš skušal izvleči iz vtičnice.

Nasvet št. 3: Če te prodajalec falaflov1 vpraša, če boš bel in rdeč preliv, odloči se zgolj za belega, rdeči ti bo pustil v ustih pekočine poln okus.

Naj bo to dovolj za danes,
vaš konzultant Mitja

---fusnote:
1 - nadvse prikupna, v palačinki podobnem zvitku, jed, mesnata, kalorična.

Prvega ne pozabiš

Slavno beneško letališče (ki si je ime izposodilo po še bolj slavnem Benečanu Marku Polu) me je po 2 in pol evrih za vozovnico od železniške postaje pričakalo v soncu. Dasiravno je na poti mogoče (nadebudnemu) potniku izvedeti, da si ime sposojajo tudi razni kampi, gostilne, prodajalne bižuterije in podobno. Hja, ime pač vleče. Če si Marko Polo, si velik. Tako ali drugače. (Velik v neizvirnosti samo za primer.) Od tam skok do Zuricha in še en do New Yorka. Velik skok za letalo, še večji skok zame. Kaj pričakovati od mesta, ki že samo po sebi obiskovalca nagovarja s svojim slovesom? Mesto, ki nikoli ne spi? No, po skoraj dnevu in pol brez dejanskega spanca zase ne zmorem trditi, da bom zdržal brez spanca naslednjih 14 dni. (15-minutnega dremeža ne morem šteti za spanec, z roko zvito pod glavo in stalnim ropotom naokrog, ki ga je zmotilo - roko na srce prijazno – vprašanje stevarda, če bi želel morda malo kave? Ha, ne me hecat. A mogoče ne poskušam zaspat tukej? Mogoče pa mi slina teče iz ust zaradi splošne zabave.) Če skušam umiriti sarkastični ton, ki mi ob trenutkih resne utrujenosti rad udari na plano, lahko rečem, da je minil polet brez večjih pretresov. Pa tudi samo preverjanje na ameriških tleh. Edino kar me je zmotilo, je bilo začudenje, ki ga je pokazala pristojna oseba, na moje vprašanje, zakaj me mora slikati, ko pa je v čipu mojega novega potnega lista že fotografija mojega obraza, ki naj bi (po mojih informacijah) nadomestila obvezno fotografiranje ob prihodu v Združene države.
- Kakšen čip? Js ne vidim nobenega čipa.
- Rekli so, da so dali notri čip. Pa še drobna ikona na prvi strani potnega lista kaže tako.
- Ne verjemite vsemu, kar vam rečejo.
- No, to si bom pa zapomnil. Verjetno govorite iz lastnih izkušenj.

Čip gor ali dol (mogoče so ga pa res pozabili dati notri, baje imajo s temi novimi potnimi listi nekakšne težave), vstopu je sledilo čakanje na svojega sopopotnika, ki me je pričakoval na napačnem terminalu (v dobri veri, da letim z Iberio, kar sem v dobri veri tudi sam trdil še do pred dvema dnevoma). Mishap pač.

Po ugotovitvi, da mi gsm začuda dela tudi pod okriljem ameriških ponudnikov, sva uspela uskladiti svoje vedenje o položajih drug drugega in se dogovoriti, kdo naj počaka koga.

Morda bi lahko pripisali moji utrujenosti ali pač nerodnosti, da sem izdvojil malodane (v tistih ključnih trenutkih pa prav gotovo) najpomembnejši del svojega kovčka – izvlečni del držala, ki omogoča, da uporabniku kovčka ni treba nositi naokrog, temveč ga le vleče za seboj. Po enem zamujenem air-vlakcu in nekoliko umazanih rokah mi je bilo spoznati, da tistih žic pa res nikamor ne morem stlačiti in da bo treba kovček nositi naokrog. Kljub žuljem, ki so se Nejcu naredili po tridnevnem celodnevnem sprehajanju med nebotičniki, se je prijazno ponudil, da ga prenaša kot ne ravno majhnega otroka. Vse, da le ne bom tečen. Kar je pa spet bilo težko. Ura v glavi se je bližala polnoči, zunaj pa še sonce. Razlog za veselje, če bi bil normalno naspan. Nato pa sva pohitela v najbolj naspidiran del mesta, kjer vse utripa od reklam in gužva po pločnikih, na eno uho se ti dve črnki dereta, da lahko že en tvoj podarjen peni pomaga brezdomcem, na drugo poslušaš bolj ali manj ubrane tone trobilnega kvinteta, ki žgejo hitri jazz, rešil me je šele mcdonalds, kjer pa je zaradi politike, da ne sprejemajo bankovcev, večjih od 50$, častil Nejc. Če bi bil sam, bi ostal lačen. Svoboda pa taka.

Hostel je bil en prestop in tri postaje podzemne naprej. Sicer neurejen, a še vedno dovolj domač, da ti za znižano ceno dovolijo prespati v tv sobi s kavči. Le-ti še niso preizkušeni, a se mi zdi, da oni niso edini, ki komaj čakajo, da se zavijem v rjuhe in padem po dolgem in počez kamor pač že padem in se zbudim, ko se mi bo pač zahotelo. Ljudi, ki imajo težave zaradi prestopa časovnih pasov, se pač ne budi... Ali pač? Kdo si upa?

p.s. Počekirajte še Nejčev blog.