Muzeji (ne še)

Danes ponoči, ko sva prišla v hostel, sem z grozo ugotovil, da so nama med polnjenjem baterij ukradli polnilec z baterijami vred, kar bo vsaj rahlo otežilo najino fotografiranje. Če je zjutraj sijal še žarek upanja, da se je kdo zmotil in pomotoma vzel polnilec (yeah, right) ali pa da so ga pospravili ljudje iz hostla zaradi nama neznanega pravila, je ta žarek tekom dneva dokončno ugasnil. Dokler ne rešiva situacije, bo slikovni material na blogu žal trpel.

Sicer pa se danes namenila v Museum of Natural History, ki gosti skelete dinozavrov in podobno (kjer sva ugotavljala, ali je tukaj mogoče delal Ross iz Prijateljev), vendar sva žal prišla prepozno, tako da se za eno uro ni splačalo iti notri. Baje je odprt ob vikendih dlje, tako da bova izkoristila priložnost takrat. Podobno je bilo v Metropolitan Museum of Art ali na kratko Met-u, kjer zanimivo nimajo vstopnin per se, ampak zbirajo donacije in je od vsakega obiskovalca posebej odvisno, koliko je pripravljen plačati za vstop (načeloma te pa, mislim da brez plačanega vsaj enega dolarja ne spustijo notri). Zaradi ogromnosti tega muzeja sva ugotovila, da je prav tako bolje, da ga užijeva enkrat, ko naju ne bodo podili ven. Zavila sva torej v trgovinico, kjer prodajajo malo morje knjig o umetnosti, pa tudi umetnine same (najdražja, ki sva jo videla, je bil kipec iz obdobja Egipta za 6000$), posterje, šalčke in podobno. Potem sva se usedla še malo na podzemno in odpeketala nasproti kakšnim kulskim frizerjem, ker je Nejc ugotovil, da so njegovi lasje odločno predolgi za dobro počutje samega sebe. Počasi sva hodila, ker so naju bolele noge, zdaj pa sva spet v hostlu. Čas v New Yorku teče (pre)hitro. Malo se obrneš naokrog in že je ura polnoči...